Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

APOKALYPSO

hudi se gosti v rajski sliki
načerčkani Sikstini
v sfumata meglini
vu vsaki sliki zviraju čudni liki
grifon riga žvepleni zrak
hudoga me lovi krak
zvleče z mene malo kmice
zima štrika rukavice
golo pole, bele ptice
zgubil jesem lice
curi kerv z beloga križa
briždi sneg kot riža
hladetina možđanov
ponorela tanca
v snegu več ni tragov
scuknul se hudi z lanca
v drobu noge smače, repaču gasi
ter se smeje, več ga neje
dekle lubi pa se zgubi
tanca, nori z tri neveste
jaši križ sred ceste
ogenj gerli četiri hiže
veter hudom pete liže
kača mu po telu gmiže
goruči turenj nebo para
na jognjišču ne več žara
ne več žara, ni več žara
gda on po zemli hara

BILJEŠKA

apokalypso, Recital suvremenog kajkavskog pjesništva „Dragutin Domjanić“, Zelina 2011., 2. nagrada