Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

TETA LJUBA I KIKLOP ŽENSKA V HUDE PRIPOVEDI

na mukah buju vsi kaj su videli, a nesu videli / vsi kaj su znali, a nesu znali / tati kaj su krali, a tobož nesu krali / kaj su vudrili, a da nesu znali / kaj su posilili, vmorili, pobegli / rihtera zbegli, rihtera potplatili / ve to ne ona kerv slana i kmetska, krležijanska / to bu kerv brezbožbnih tolvajov, niščenikov i tatov / kaj su čemer nesli / žitke kosili, pa potlam tancali / kosti slabih glodali / izdumlavci, hmajni prevrtljivci kaj su lizali rihterove pete / vsi rihteri zaslepljeni z škudami / vse bu to v razvudrenju / celi te kafkanijanski kotel / noži i vilice buju leteli / pazuzu bu im žrel znutrenje / prekesno bu za pokajanje / non erit paenitentia / tribunal mortum suscitabit et eos puniet

pondelek: ledeni noži ničeju po Ljubinom dvorišču, kipec na vuglu z vusti gible, kak da kriči, z vuha mu letiju kobilice, kreluti drev hičeju sencu na telo stare dekle kaj se giblje, stišče se, ztiha diše

petek, tri dni predi: vnajmila je težaka kaj polak dežđa nikaj ni zbavil, hudi se zbudil v njemu, špiritni dežđ se prevrnul v grome, kmicu i kriče; vlekel je tetu Ljubu po dvorišču

tumori su nabrekli v klipi kuruzišča, mladi praznik je posilil samega sebe:
vse je bilo tren, kot od bunike senja
igral se z tupim nožom prek čela, po glavi
gor-dol, gor-dol, odpirala se suha koža polehko, gda se razlistala
zlati dukati su scureli z lobanje
mislil si je: vmoril sem ju
obrnul se, zakopčal šlic, hitil telo na gnoj, pobegel kak da nič ni bilo
nerazumlje mu je šepetalo: gdo ti kaj more

plavaju jata rib znad dvorišča, skrivleju se v Ljubinom joku
smaragdne luske drobiju se z oblaka po telu
vanjkuš kravljega lajna čuva nje sen
pokrpali su ju v špitalu, nekak nakrivo
jeno joko je onak malo gor, na čelu
v hižam starih ljudi strah plezi po zidi
z večeri letiju po dvorišču gliljaki, sišeju kerv živini
pucaju veje starih murvi po dvorišči Optujske vulice
kuružnjaki z oteklim spomi toneju v sebe
vmiraju obloki sterganih, sposušenih okvirov, čez spotrte glaže
megla nosi jesen v sobe kaj več ni ne pamtiju bolše dneve
sedne se na klimavi stolec i gledi luster z zgoretom žaruljom
tu več ničega ni za vkrasti: ni eletrike, ni živine
od tud su pobegli duhi vmerlih i ostavili duhu plesnivoče
jognjišče je merzlo, pepel se okamenil, sam pavuki pleziju okoli
pavučina plete firange cajtov zestavlenih v škrinji z kromperom punim cime
gdeno sam veter prejde, zaigra se z pavučinom, tere i ruži z vrati
smert se boji takšnih mest
tu i tam negdo zajde ter se obesi v štali, v škednju, v sobi
to ni gnezdo ljubavnikov, to ni mesto tatov
negda je to bil dom
sam ženska – kiklop v jutri stoji za zamaglenim oblokom, obrče se i gledi
žutu dunju na kredencu kak truca cajtu
ter si zvleče z prsti joko i dene ga v kupicu z rakijom
zvadi zube i zamota v rupček
poleje stol z petrolejom i vužge šibicu
sedne si za stol, čaka i gledi praznika kak kleči i trebi komušinje zgublenih dnevov
goriju spomini v hiži mertvih v svetu koteroga več ni

BILJEŠKE

brezbožbniki – bezbožnici; izdumlavec – čovjek koji izmišlja, izumitelj, mislilac; omeglavec – varalica; niščevnik – ništarija; razvudenje – razudba (obdukcija, sectio anatomica); dumlavec – čovjek koji spletkari, intrigant; praznik – bludnik; non erit paenitentia – pokajanja neće biti; tribunal mortum suscitabit et eos puniet – prijeki sud će buditi mrtve i kazniti ih; kobilica – skakavac; teta Ljuba – autorova susjeda; spomi – sjećanja; gdeno – ponekad; gliljak – šišmiš