Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

NOČ V PROVINCIJI

zakaj cucki tak lajeju po našim kmičnim nočim?
M. Krleža, Noć u provinciji

noč v provinciji, cucki lajeju
lajeju cucki, noč v provinciji
noč laje v provinciji
duhi mertvih dohajaju gdagda pod Poloninu murvu
duh babice i duh Frica
diši cvet lipe pod obloki hospicija poleg kupleraja v ‘ptujski vulici
noč v provinciji, negdo šči v kmicu na vuglu
snočka je negdo zaklal muža spredi kerčme Beli konj
noč v provinciji, gdeno ni glasa za čuti
za zgašenim svetli malih hiž noč gnezdi čkominu
išče ježa i želvu vu vertu, hramle med gredicam povertnoga korena
nagazi karabitom maloga kerta
ni vetra za čuti, ni zova siren z Drave
ni glasa letečih rib, ni rečnih kač
z koterim nas je plašila čohava Mica
vodenduhi su zdavna zginuli
noč v provinciji ide od hiže do hiže
dovice stiščeju krunice za serce
nemreju zespati
ostale su brez muža, zgubile decu
noč v provinciji v jočmi dečecov kak da ne obstoji
legneju se v postelu, pomoliju ajngelu čuvaru i zespiju
v dobe gda se čulo jedino hriščanje radija
sirena vatrogascov, šum biciklov zmučenih delavcov
kaj su leteli z posla doma na nevidlivim kreluti noči

BILJEŠKE

Zašto tako laju psi po našim mračnim noćima? – stih iz pjesme Miroslava Krleže Noć u provinciji; ‘ptujska vulica – stari naziv Optujske ulice iz doba kada je u njoj živjela Terezija Drožar r. Goričanec (Krležina baka); Polona – susjeda; čohava – neuredna