Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

SLIKE ZVLEČENE Z MORJA ČASOV

sediš v plavi sobi / razglednica v obloku pripoveda o otoki i morju / merzlina prihaja z vesti kaj ih šepeče ščerbavi prorok / bleda lica iščeju se v kmici / morti je konec sveta/ prevračaš v miselim kaj postaju zeleni vir / senjaš o maloj ptici / dalkim kraji i zgublenomu denu / polehko se predaješ / gliljak se gosti v fajtni posteli i pije tvoju karv za večeru / „naj sem proklet, tvoj duh me zopet naganja“

zišel sem te vu varašu, predvečer
lovili su se naši pogledi na vsakomu vuglu
od hotela Istra do Šanjekove mesnice
nahajal sem te v kinu, v kazališču
na Emeričkom, Šnajderovim Metastazam, Čehovlevom Galebu
v Dučanski vulici, na Korzu
polehko bledi v meni ona slika gda sem te pelal z Drave na gepektregeru
staroga biciklina
večer predi si odišla na morje
veter je nesel pesek puščave, leto, dva predi Černobila
i to je bilo vse
par reči zmenjenih
ionak nič ni bilo, sam zbogom
sam zbogom je hrepenjenje, morti konec kratkoga filma
spomenki se razvlačiju kak žvakača guma
nosiju dijamante i herđu
vlečeju v sebi nekakovu černinu od kotere bežim
več ne razmišlam o nami
gledim z morja razglednice
otokov na kojim nigdar nisem bil
kraje v kotere nigdar nem išel
vse nestaje v sliki sonca znad bregov
gda iščem zbirku jagodičastih škrila
po griči zgublenim vu vremenu kenozoika

BILJEŠKE

naj sem proklet, tvoj duh me zopet naganja – prepjev stiha well, I’ll be damned here comes your ghost again, pjesme Diamonds and Rust američke kantautorice Joan Baez iz 1975.; Emerički, Metastaze, Galeb – predstave Narodnog kazališta August Cesarec u Varaždinu koncem 70-ih godina; gda iščem zbirku jagodičastih škrila (dok tražim zbirku bobičavih škriljaca) – stih iz pjesme Kenozoik grupe Idoli; grič – klisura, stijena, brijeg