Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

TOMIČIN OREH

noč ga kiti ze zvezdami gda spi sam z vejam kaj roniju po škurinam vesmira
mati veli da su mu veje preslikane na korenje
koje čuti gliboko spod sebe
i hladi si gležnje na obalam hada
podeval sem po njemu kartonske hižice za ptice
spodi sem del žlaburaču
vertnoga maloša brez nosa
i spotrtu glazbenu škatulu z duplikati slikic životinjsko carstvo
vesil sem plahte na štrik
okoli njega naj se zluftaju moje senje
naj ostaneju čiste, detinje
zvezal sem za veje papernate pozoje naj ga čuvaju
spodeval listeke z rečmi po plotu da ih veter raznese po celomu svetu
napisal sem: posluhni, oprosti, žal mi je
naj ih nosi vsemi
i harceri i pticam
i ribam v rekam i pozoji v bajkam
i žejnim i lačnim, nesrečnim, i živim i mertvim, sirotima, betežnima
i krivovercim
naj ih skupiju, posložiju i najdeju njihov smisel, če ne, naj smisel najde njih

čital sem po letu knige na deki v sence njegove mladosti i odraščanja
i rasel sem i starel z njim v isti čas
i razmel kaj mi je štel reči, gda je terpel v svoji žalosti

BILJEŠKE

veje – grane; i razmel kaj mi je štel reči… – prepjev stiha now I understand what you tried to say to me and how you suffered for your sanity pjesme Vincent (Starry, Starry Night) Dona McLeana iz 1971.; škurina – tamna tvar, energija svemira, nevidljiva uređajima (tvar koja vjerojatno pridržava duboke dijelove svemira na okupu da se ne razlete); žlaburača – glinena fućkica na vodu ili ptičica na vodu, tradicijska igračka u obliku ptice ili kokoši