Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

SE MENJE BUBOTKOV NAM JE ZA DOBITI

zmislim se da je tega leta vsakoga dena dežđilo nad Sarajevom čeprem sam minutu
zmisliš se, Zvonko, one rakije z Jekovca v nogomentnemu klubu Vratnik
našeg cimera Vanče gda je zel vanjkuš i pušku i zaspal na klupi v parku
za Titovim spomenikom
rane jeseni gda sme se pentrali po Romaniji i one flaše z Žakovog ruksaka z Vecchiom
gda sme mu ju zmešali z mlekom i cukorom
onih cajtov gda su tri čerlene stotke bile dost da se napijemo, pojemo čevape i odidemo v kino
zmisliš se gda sme se vadlali na petsto čevapa
ter da ne dežđilo
vadlali sme se na vse na kaj sme se mogli vadlati
denes dežđi celi den, opčutim se čemerljivo kot v nekemu černovalnom francoskom filmu (morti Truffaut, Les Qutre Cents Copus)
v pobegu od čemerljivosti prevrtim stare filme v glavi
leto v Sarajevu, brezkončni den, subote na terasi hotela Evropa
Golub nas je dotukel gda je pital zakaj v Lovcu na jelene američki Rusi ideju
vu Vijetnam
reči Zvonko kak ti je ve, v ovom cajtu
tulko let posle onih let o koterim se denes gli i ne pripoveda
i v času gda več ne brojimo vudarce kajti sme cepleni i zprot samih sebe
zprot loših vesti, protiv sveta, vsega kaj more vudriti v mozek
potrefiti serce
a vendar se se vleče nekak i ide napred
v ovomu cajtu vse menje nam je bubotkov za dobiti

BILJEŠKE

bubotki – udarci; čemerljivo – jadno, tužno; vadlati – kladiti; F. Truffaut – francuski režiser; Les Qutre Cents Copus – film 400 udaraca iz 1959.