Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

VARAŠKI AMARCORD

Predi jutra moj mozek dela kot nekši džuboks i z glibine z davnih dnevov nekak brez reda, random, kaj znam kak i zakaj povlači slike i filme, stvarnosne i nadrealne, koji su kot diktat misli brez kontrole razuma (A. Breton), pušča ih v kmici sobe gda se išče nesem razbudil, pa se na malomu filmskomu platnu, v glavi, verti dečaštvo, živi i mertvi, slike njiv, biciklistov, starih napol zrušenih poljskih hiž, Dravske hoste, napuščenih bunkerov, sajmišča, Bombellesove štreke, slike samine…

Dve rali zmeržnjenoga jognja je film od nepovezanih slik zmeržnjenih, zavustavlenih v cajtu kaj skupa su kajkaviana amarcordiana, konceptualni zbir o odraščanju v malomu varašu zmed leti 1964. – 1984. sprepleten z knigam, glazbum i filmi koteri su bili del odraščanja pa ih našivavlem vu verse. Nekotere slike se dupliceraju, nekotere se verneju v nekoterom drugom živlenju.

Probal sem se igrati z rečmi i rock glazbum, z Kajom, vsaka pesem je drugačejši film, Kaj kak jezik v evoluciji.

Dugi naslovi pesmi su hommage popevkam z dugi naslovi z sedamdesetih let (Pink Floyd: Several Species Of Small Furry Animals Gathered Together In A Cave And Grooving With A Pict, ter drugi rockeri: Emerson, Lake and Pamer, Elton John, Meat Loaf…).

Odraščanje v sedamdestim leti gda je oblok v svet bil černo-beli televizor i glazba z radio aparata, kino, kazališče, šport, bicikli, Drava, hosta i melin na Plitvice. Vsi liki i vse kaj napisano se je pripetilo.

Autor

BILJEŠKE

Dve rali zmeržnjenoga jognja – dva rala zamrznutih sjećanja koja tinjaju i ponovo se jednom zapale i vrate u slikama koje nosimo duboko u sebi; išče – još