Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

SLIKE ZVLEČENE Z MORJA ČASOV: O MALINAM I STRAHI

vumataš se v stare cajtunge natoplene z olovom
i sproluknjane kapute z stare krame, braniš se od merzline
i pripovedaš zidi o pekmezu od malin kaj ti je spravlala babica
čutiš kak se primičeju tenje mertvih, grabiju te z rokam
z ledeni parkli, tisuč glasov v sebi nosiš
roke ti deršču, bleda si i vse tihejša
negdo beži po štengam, negdo nekoga zove
zabludeli su duhi v ovu merzlu hižu na sternišču
na praznim dlani zemle, na njejni razrezani koži
vmiraju mladi ptiči na poli okovanim z mrazom
kertice senjaju v meandri kertičnjakov gliboko spodi
v grobu zmeržnjenih voluharic zaplelo se korenje
plod si ledene bratve kaj nosi strah
budi zdenoču v serci od rojenja
v samini razum se gubi pred šrapneli spomenkov
vsi strahi prevrčeju se v reke podzemnice, gubiju se v telu
na nepoznati stezam kmice, predi neg se zgasne luč dena
zgubleni človek greje si roke na slabem jognju
iskre mu gerliju rub kaputa, onak goreči se prevrče v plamenu pticu
žmiriš, stiščeš se k sebi samom
negdo kriči v kmici
sediš v svoji ledeni belini z snegom v teglici od malin
v joku nosiš dve rali zmeržnjenoga jognja
za papirnatim kulisam varaša rasteju strahi

BILJEŠKE

strnišče – poljoprivredna površina nakon žetve; bratva – berba grožđa; ral – jutro, mjera za površinu zemlje; zdenoča – hladnoća, studen