Dve rali zmeržnjenoga jognja | Tomislav Ribić

TOMICA SE PELA NA MORJE

pelam se po dvorišču na triciklu z obešenim materinim cekerom
Ruf ide za menom
pelamo se na morje, v Split
moji mi se smejeju
dvorišče je morje, a vert čarobna hosta od ribizla, paradajza, kuruzišča
belega brezovog lugaša
japa farba gajbu za piceke v sence ranoga jutra spod hruške
Ruf i ja kružimo okoli gajbe na putu za morje
nigdar nesme bili tam
susedi su na morju, vsi zvun nas
kakovo je morje Ruf, pitam pesa
on se sam smeje, maše z repom i ide za menom
pelam se na morje na triciklu
prerasel sem ga
ne pedalim neg se odrivavam z nogam
išče sem v pidžami
japa me slika z fotoaparatom
hruške curiju z dreva na putu za morje
ose se slastiju z njimi
došli sme do plehnatog korita za veš
gledim vodu, moje sporušeno leto leska se srebrnoplavo, zamišlam morje
sedim na triciklu z nogam v koritu
gladim Rufa
došli sme, velim mu
Ruf veselo maše z velkim repom
a ja čakam Dolenčićevog Markeca
došel bu ter se bumo igrali z drveni konjeki

BILJEŠKA

lugaš – sjenica u vrtu